Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 4,8 od 11 glasov Ocenite to novico!

Zaljubljeni Shakespeare sicer velja za enega najmanj 'zaslužnih' dobitnikov oskarjev v novejši zgodovini, a vendar: preden je glavna ženska vloga oskarjevko naredila iz Gwyneth Paltrow, je vlogo sprejela Julia Roberts, ki pa je hotela v naslovni vlogi videti Daniela Daya Lewisa, in je odstopila, ko s producenti niso našli skupnega jezika. Foto: IMDb

Ko je Ridley Scott Melu Gibsonu ponudil naslovno vlogo v Gladiatorju, je bil oskarjevec (kipec je dobil za režijo Pogumnega srca) iskren: zdelo se mu je, da je za kaj takega že prestar. Namesto njega jo je dobil Russell Crowe, ki je na koncu domov odšel z oskarjem za najboljšega igralca. (Pa še Crowe sam je vlogo skoraj zavrnil: Daily Mail je poročal, da se je svojim prijateljem pritoževal nad abotnostjo vloge, češ da bo šlo za 'kup dreka - eno samo skakljanje okrog v tunikah'). Foto: EPA

Zdaj že pokojni Peter Boyle je danes verjetno najbolj znan kot godrnjavi stari Frank iz humoristične nanizanke Everybody Loves Raymond, a lahko bi se obrnilo tudi drugače: priložnost je imel za glavno vlogo v Francoski navezi (1971). Za to, da je ni sprejel, nekateri viri valijo krivdo na njegovega agenta, pa obstaja tudi različica, po kateri ni hotel pristati v seriji vlog, ki bi poveličevale nasilje (podobno je imel že v filmu Joe). Jimmyja "Popeye" Doyla je nato odigral Gene Hackman, ki je za vlogo dobil oskarja. Foto: EPA

"Popisovalec prebivalstva me je nekoč skušal testirati. Njegova jetra sem pojedel s fižolom in s finim chiantijem." Le kdo se ne spominja tega antologijskega citata? Iz ust Jeremyja Ironsa gotovo ne bi zvenel enako.

Whitney Houston je menda dobila ponudbo za vlogo v Balu smrti, a se ji je zdela, podobno kot Angeli Bassett, preveč "ponižujoča". Foto: Reuters

Največja ovira na poti Sandre Bullock do oskarja je bila - Sandra Bullock. Preden je sprejela vlogo v The Blind Side, si je neštetokrat premislila. Foto: Reuters

Sorodne novice

20. februar 2012

Oskarji: Kdo v resnici izbira nagrajence?

15. februar 2012

Če bi o letošnjem oskarjevskem spektaklu radi kaj vedeli, ga boste morali pač gledati

Dodaj v

Tweet

Facebook

Kar je za enega igralca "nezanimiva vloga", je za drugega pot do oskarja

Si sploh lahko predstavljate koga drugega kot Toma Hanksa, kako razglablja, da "je življenje kot bombonjera", ali koga drugega kot Anthonyja Hopkinsa v vlogi psihopatskega kanibala Hanibala? Hanks in Hopkins sta oskarja dobila (tudi) zato, ker sta njuni vlogi zavrnila John Travolta in Sean Connery.

Bi bila Nicole Kidman bolj ali manj prepričljiva nevrotična 30-in-nekaj-letnica Bridget Jones, kot je bila Renee Zellwegger? Al Pacino bi lahko do danes ostal brez svojega edinega oskarja, če njegove vloge slepega, samomorilsko razpoloženega polkovnika Franka Slada v Vonju po ženski ne bi pred njim zavrnil Jack Nicholson. Takih in podobnih primerov je ogromno. V tednu pred 84. podelitvijo oskarjev se tako lahko spomnimo nekaj antologijskih filmskih likov, ki so oskarja (ali nominacijo zanj) prinesli igralcem, ki za vloge sploh niso bili prve izbire.

Gospa Robinson, Diplomiranec (The Graduate, 1967)
Zdaj 88-letna ameriška pevka in igralka Doris Day je že leta 1975 v svoji avtobiografiji zapisala: "Ponudili so mi vlogo gospe Robinson, a si nisem mogla predstavljati sebe, kako se valjam med rjuhami z mladeničem, ki šteje pol toliko let kot jaz in ki sem ga zapeljala. Videla sem, da gre za učinkovito vlogo, ki pa je žalila moje vrednote." Takih zadržkov očitno ni imela Anne Bancroft, ki je bila sicer nagrajena z nominacijo za najboljšo glavno žensko vlogo, ne pa tudi z oskarjem - tega je dobila Katherine Hepburn (Ugani, kdo pride na večerjo). Pravzaprav bi bil Diplomiranec lahko videti čisto drugače: preden je naslovno vlogo dobil Dustin Hoffman, sta jo zavrnila Charles Grodin (zaradi prenizkega honorarja) in Robert Redford (češ da ne bi znal podati "za ta lik potrebne naivnosti").

Leticia Musgrove, Bal smrti (Monster's Ball, 2001)
Zavore v povezavi z goloto niso ostale v šestdesetih: scenarij za Bal smrti se je najprej znašel na pragu Angele Bassett, ki pa jo je zmotila vsa golota, ki bi jo od nje pričakovali za vlogo žalujoče vdove Leticie. Bolj brez zadržkov je bila Halle Berry, ki je za nagrado postala prva temnopolta igralka z oskarjem za glavno vlogo v zgodovini. Angeli kljub temu menda ni bilo žal: "Nisem hotela igrati prostitutke," je izjavila za Newsweek. "Seveda bi rada dobila oskarja, ampak za nekaj, kar mi ne bo ponoči kradlo spanca." Še bolj zanimivo: vloga naj bi se preveč "ponižujoča" zdela tudi nedavno umrli Whitney Houston.

Don Corleone, Boter (The Godfather, 1972)
Nerazločno momljajoči Marlon Brando, ki iz svojega naslanjača napoveduje "ponudbe, ki se jih ne bo dalo zavrniti", je danes sinonim ne samo za lik patra familias, ampak za celo filmsko trilogijo Boter. Pa bi vlogo skoraj zavrnil: dolgo se je z vsemi štirimi upiral sodelovanju pri filmu, ki je po njegovem mnenju poveličeval mafijo. No, na koncu se je srečno končalo (malo manj sicer za Jacka Nicholsona, ki je zavrnil vlogo Michaela Corleoneja). Brando je oskarja dobil, a ga ni hotel: podelitev je bojkotiral. Namesto njega je v dvorano Kodak prišla Sacheen Littlefeather (v Indijanko je bila oblečena igralka Marie Cruz), ki je povedala, da lavreat nagrado zavrača zaradi ameriške politike do Indijancev in njihovega prikazovanja v ameriških filmih.

Forrest Gump, Forrest Gump (1994)
Johnu Travolti tega, da je zavrnil vlogo malo "počasnega", a dobrosrčnega Forresta Gumpa, skoraj ne moremo zameriti: namesto tega se je namreč odločil za vlogo Vincenta Vege v Šundu. Pozneje je v nekem intervjuju za The London Independent povedal, da je "čisto zadovoljen" s svojo kariero, čeprav bi ta lahko bila povsem drugačna: "Kljub Forrestu Gumpu in Zeleni milji, ki so mi jo ponudili in bi jo moral sprejeti, ter filmu Splash, ki je bil napisan posebej zame, sem zadovoljen s tem, kar sem doprinesel k vsakemu svojemu filmu." Leta 1994 je Tom Hanks v oskarjevski bitki posekal ne le Travolto, ampak tudi Morgana Freemana (Kaznilnica odrešitve) in Paula Newmana (Nobody's Fool).

Clarice Starling, Ko jagenjčki obmolknejo (The Silence of the Lambs, 1991)
Michelle Pfeiffer, ki z oskarji nima ravno sreče (tri nominacije, nobenega kipca) je menda dolgo oklevala okrog tega, ali naj sprejme vlogo neizkušene agentke FBI-ja ali ne - na koncu je pretehtalo to, da "ji je bilo neprijetno zaradi tematike". Vloge močne ženske pa se zato ni ustrašila Jodie Foster; Ko jagenjčki obmolknejo je bil prvi film po Letu nad kukavičjim gnezdom, ki je oskarje dobil v vseh glavnih kategorijah. Anthony Hopkins se je lahko za priložnost (in oskarja) med drugim zahvalil Genu Hackmanu, Seanu Conneryju in Jeremyju Ironsu, ki so vlogo pred njim zavrnili.

Vivian Ward, Čedno dekle (Pretty Woman, 1990)
Rdečelasa Molly Ringwald danes ni niti približno tako slavna kot tista druga rdečelaska, ki jo bomo vsak hip omenili, toda v osemdesetih je bila - po zaslugi filmov The Breakfast Club in Sixteen Candles - veliki up Hollywooda. Zavrnila ni le vloge prostitutke nežnega srca v Čednem dekletu, pač pa se je odpovedala tudi kiparjenju s Patrickom Swayzejem v Duhu. Lani je v intervjuju za CBS priznala: "Morala sem iz Hollywooda ... zdelo se mi je, da imam življenje, ki z menoj nima nobene zveze." Medtem ko se je ona odločila za študij v Parizu, je vlogo sprejela Julia Roberts, ki je za Čedno dekle dobila svojo drugo oskarjevsko nominacijo, a bitko v zadnji etapi izgubila. Oskarja je tisto leto za Misery dobila Kathy Bates.

Leigh Anne Tuohy, The Blind Side (2009)
Julia Roberts se ni vedno ponašala s tako dobro presojo kot v primeru Čednega dekleta. Vlogo, ki je pozneje prinesla oskarja Sandri Bullock, je najprej sprejela, nato pa si je premislila. Pravzaprav je bila prav tako neodločna tudi sama Sandra: prepričana je bila, da vloge Leigh Anne ne bo zmogla in da ji ne more dodati nobene vrednosti. Na koncu se je, podobno kot Marlon Brando, le vdala: "Ne spomnim se, na kateri točki sem privolila. Mislim, da nisem nikoli zares rekla ja."

Bonus
Na koncu še dve vlogi, ki igralcema sicer nista prinesli oskarja ali nominacije, a vseeno veljata za pomembna zaznamka v njunih karierah: Sean Connery je sklenil, da ne bo Gandalf v ekranizaciji Tolkienovega Gospodarja prstanov, predvsem zato, ker bi moral biti za snemanje na razpolago kar 18 mesecev (Connery Tolkiena menda ni dobro poznal; ko je prebral scenarij, je namesto o hobitih ves čas govoril o 'bobitih'.) Vlogo je nato dobil Ian McKellan.

Neo, najslavnejši lik Keanuja Reevesa, bi bil skoraj Will Smith (če ne on, pa Ewan McGregor). A Smith svoje odločitve ne obžaluje: "Koncept Matrice je težko predstaviti," je priznal pozneje. "Film sem nato gledal in - pa to zelo redko rečem - jaz bi vlogo zavozil. Matrico bi popolnoma uničil. Na tisti točki še nisem bil dovolj pameten igralec, da bi vedel, kdaj je treba filmu pustiti dihati. Keanu je bil dovolj pameten. Pusti filmu in režiserju, da povesta zgodbo, in ne poskušaj ves čas nastopati." Rahlo ironično, da je največji očitek na Keanujev račun po navadi prav ta, da v vseh filmih kaže enak okamnel izraz.